Oporoka

Poznamo več vrst oporok. Najpogostejše so: pisna oporoka pred pričami, lastnoročna oporoka, sodna oporoka, notarska oporoka in ustna oporoka.

Pisna oporoka pred pričami – oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo, jo da zapisati in jo podpiše. Vsebina oporoke je lahko natipkana, lahko ga na roke napiše druga oseba, običajno pa takšno oporoko sestavi odvetnik. Po sestavi oporoke mora oporočitelj pred dvema pričama izjaviti, da je to besedilo njegova oporoka. Nato takšno oporoko podpišeta še obe oporočno sposobni priči.

Pri lastnoročni oporoki oporočitelj lastnoročno napiše besedilo oporoke in ga podpiše. Ta oporoka ne sme biti natipkana in jo tudi ne sme na roke napisati druga oseba.

Sodno oporoko sestavi sodnik na okrajnem sodišču, ko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo.

Notarska oporoka se naredi v obliki notarskega zapisa, ki ga sestavi notar po ustni izjavi oporočitelja, oziroma lahko oporočitelj napisano izjavo poslednje volje predloži notarju v potrditev.

Ustna oporoka je dopustna le v izrednih razmerah, kot so poplave, potres, epidemija, nepričakovana huda bolezen, ko oporočitelj izjavi poslednjo voljo le ustno pred dvema pričama in ne more sestaviti pisne oporoke.

Oporoko lahko oporočitelj kadarkoli prekliče, bodisi izrecno ali molče. Molče se prekliče s tem, da oporočitelj sestavi novo oporoka s kasnejšim datumom. Prav zaradi tega je zelo pomembno, da se na oporoko napiše datum sestave oporoke, čeprav to ni obvezna sestavina oporoke.

Oporočitelj je omejen pri svobodnem oporočnem razpolaganju s svojim premoženjem, saj mora upoštevati zakonske določbe o nujnih dedičih. To so oporočiteljevi oz. zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oz. izvenzakonski partner. Njihov nujni delež je polovica zakonitega deleža. V kolikor zapustnik nima potomcev, so nujni dediči njegovi starši oziroma na podlagi vstopne pravice njegovi bratje in sestre, vendar slednji le pod pogojem, da so trajno nezmožni za delo in če nimajo potrebnih sredstev za življenje. Izjemoma so lahko nujni dediči tudi zapustnikovi stari starši, če ni drugih bližnjih sorodnikov in če so trajno nezmožni za delo ter če nimajo potrebnih sredstev za življenje.

V oporoki lahko oporočitelj popolno ali delno razdedini dediča,

– če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom;

– če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše;

– če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.

Mnogo oporočiteljev želi ob sestavi oporoke poskrbeti tudi zase ali za svojega zakonca za primer, ko ne bo mogel več poskrbeti sam zase. Odloča se med sestavo oporoke ali dednopravnimi pogodbami kot so darilna pogodba za primer smrti, izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju, pogodba o preužitku. Pri tem stranki pomagamo pri odločitvi glede na specifičnost konkretnega primera.

Dednopravne pogodbe oziroma pogodbe za primer smrti

Namesto oporoke lahko že za časa življenja razpolagate s svojim premoženjem tako, da do dedovanja sploh ne bo prišlo. V ta namen pripravljamo darilno pogodbo za primer smrti, izročilno pogodbo, preužitno pogodbo ali pogodba o dosmrtnem preživljanju. Le-te so primerne predvsem v situacijah, ko želite urediti prenos premoženja hkrati pa se želite zavarovati, da boste deležni primerne oskrbe s strani vaših dedičev tudi v času svoje starosti, bolezni, onemoglosti. Mnogokrat pa je v izogib dedovanju potreben tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Z darilno pogodbo za primer smrti se darovalec zaveže na obdarjenca po smrti neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico na obdarjenca. Pogodba je veljavna le če je sklenjena v obliki notarskega zapisa in če je pogodba izročena obdarjencu. Lastninska pravica na podarjenem premoženju se prenese na obdarjenca po smrti darovalca.

Z izročilno pogodbo izročitelj že za časa življenja izroči in razdeli vse ali del svojega premoženja med potomce, zase in za svojega zakonca pa običajno obdrži pravico do užitka na določenem izročenem premoženju ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali denarju ali dosmrtno preživljanje. Izročilna pogodba je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci. Če se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem za darila. Pogodba mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), slednji pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Pogodba mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

S pogodbo o preužitku se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (npr. kot denar, nudenju življenjskih potrebščin, oskrba, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča).

Mnogokrat pa je v izogib dedovanju potreben tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju.

Zapuščinski postopek in zapuščinska obravnava

Zapuščinski postopek je poseben sodni postopek, v katerem sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, kakšna je zapuščina in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega.

Če po podatkih iz smrtovnice pokojnik ni zapustil premoženja,  zapuščinsko sodišče odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Zapuščinska obravnava se ne opravi tudi v primeru, če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. V nasprotnem primeru se opravi zapuščinska obravnava. Zapuščinska obravnava omogoča obravnavanje vseh vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila.

Zapuščinska obravnava se lahko tudi prekine in sodišče napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

V primeru smrti zapustnika zastopamo dediče pri uveljavljanju njihovih pravic iz naslova oporočnega in zakonitega dedovanja na zapuščinski obravnavi. Poskrbimo za ugotovitev vrednosti zapuščine, za pravice nujnih dedičev, za zmanjšanje oporočnih razpolaganj, če to posega v nujni delež, za odstop dednega deleža, za zastopanje v pravdnih in upravni postopkih.

Evropsko potrdilo o dedovanju

Mnogi slovenski državljani imajo del svojega premoženja (nepremičnine, premičnine, vrednostne papirje) v drugi državi članici EU (Hrvaški, Avstriji, Italiji itd.).  V primeru dedovanja takšnega premoženja ni več potrebno, da se dedovanje uvede v vsaki državi, kjer se nahaja to premoženje, temveč le v eni državi, v drugi državi pa se dedič izkaže s potrdilom o dedovanju, ki ga izda sodišče, ki je izvedlo zapuščinski postopek. Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju, ki je začela veljati 17. avgusta 2015,  je namreč uvedla evropsko potrdilo o dedovanju.

S potrdilom o dedovanju se dokazuje obstoj statusa dediča, njihov delež na zapuščini ali dodelitev določenega premoženja dediču v vseh državah članicah EU. To bo dedičem bistveno olajšalo postopke dedovanja, kadar se bo zapuščina nahajala v različnih članih EU. Evropsko potrdilo o dedovanju bo imelo enake učinke v vseh državah članicah EU brez kakršnega koli posebnega postopka. Potrdilo ni namenjeno le dedičem, temveč tudi volilojemnikom, izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki oziroma pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.

Evropsko potrdilo o dedovanju zagotavlja dediču oz. volilojemniku, ki je naveden v potrdilu kot dedič oz. volilojemnik, da prejme v drugi državi članici EU nepremičnine, premičnine, denar, ki sodijo v njegovo zapuščino.

V Sloveniji evropsko potrdilo o dedovanju izdajajo Okrajna zapuščinska sodišča, v večini držav članic EU, v katerih poznajo latinski tip notariata pa notarji.

V primerih, ko je zapustnik zapustil premoženje, ki se nahaja izven meja Republike Slovenije, morajo to dejstvo dediči sporočiti sodišču že v smrtovnici ali pa najkasneje na naroku glavne obravnave v zapuščinskem postopku. Za sodišče je pomembno, da se premoženje iz tujine kar se da določno opiše, sporoči ustrezne identifikacijske podatke, da lahko sodišče to premoženje vključi v svoj sklep o dedovanju, izda potrdilo o dedovanju in na tak način omogoči dedovanje premoženja tudi v tujini.

Hkrati je bila sprejeta tudi izvedbena uredba, ki je določila obrazce, ki se uporabljajo v ta namen.

Dediščinska tožba in tožba na izločitev premoženja iz zapuščine

Z dediščinsko tožbo se uveljavlja dedna pravica tedaj, ko je bila oseba v dednem postopku imenovan za dediča, dejansko pa ni dedič. Zoper poštenega posestnika dediščinska tožba zastara v enem letu odkar je dejanski dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika, najpozneje pa v desetih letih. Nasproti nepoštenemu posestniku pa zastara v dvajsetih letih.

Naknadno najdena zapuščina

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde zapuščina, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

V takem primeru poskrbimo, da se izvede naknadno dedovanje.