Družinsko pravo

Na področju družinskega prava nudimo strankam pravno pomoč in zastopanje glede razveze zakonske zveze, glede vzgoje, varstva, stikov in preživljanja otrok ter glede razdelitve skupnega premoženja zakoncev. Prav tako pripravljamo predporočne oz. ženitne pogodbe.

Razveza zakonske zveze – ločitev

Družinski zakonik ureja sporazumno razvezo zakonske zveze pred sodiščem (96. člen DZ), sporazumno razvezo pred notarjem (97. člen DZ) in pa razvezo zakonske zveze na podlagi tožbe (98. člen DZ). Preden zakonca vložita tožbo ali predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, se morata udeležiti predhodnega svetovanja pri Centru za socialno delo (CSD). Udeležba na predhodnem svetovanju ni potrebna, če nimata skupnih otrok, nad katerimi imata starševsko skrb, je eden od zakoncev nerazsoden, ima eden od zakoncev neznano prebivališče ali je pogrešan ter če eden ali oba zakonca živita v tujini. Predhodno svetovanje je namenjeno zakoncema, da ugotovita, ali so njuni odnosi omajani do te mere, da je postala zakonska zveza za vsaj enega od njiju nevzdržna, ali obstaja možnost za ohranitev zakonske zveze. Zakonca se predhodnega svetovanja na CSD udeležita brez pooblaščencev.

Sporazumna razveza pred sodiščem se izvede na podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja, o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanj, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Pred vložitvijo predloga za sporazumno razvezo pred sodiščem, se morata oba zakonca udeležiti predhodnega svetovanja, saj je sodišču potrebno predložiti zapisnik o predhodnem svetovanju. Če sodišče ugotovi, da sporazum zakoncev ni v skladu s koristjo otroka, predlog za sporazumno razvezo zavrne. V tem primeru bosta morala zakonca sporazum spremeniti oz. dopolniti, če se bosta želela še naprej sporazumno razvezati.

Sporazumna razveza pred notarjem je možna, kadar zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi izvajata starševsko skrb ter se sporazumeta o delitvi skupnega premoženja, o tem kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, v katerem živita, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. V tem primeru lahko pri notarju zahtevata, da sestavi notarski zapis sporazuma zakoncev o razvezi zakonske zveze. Zakonska zveza je razvezana z dnem podpisa notarskega zapisa. Notarski zapis notar pošlje upravni enoti za vpis razveze v matični register.

Razveza na podlagi tožbe se izvede, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Zadostuje, da je zakonska zveza med zakoncema postala nevzdržna zaradi čustvene odtujenosti. Pri tem ni pomembno, kateri od zakoncev je odgovoren za nastanek nevzdržnosti. Tožbo za razvezo zakonske zveze je potrebno vložiti na sodišče, na območju katerega ima toženi zakonec stalno prebivališče.

Kadar sodišče razveze zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši. Preden sodišče o tem odloči, pa mora ugotoviti, kako bodo koristi otroka najbolje zagotovljene. Zakoncema je prepuščeno, da se sporazumeta, kako bosta po razvezi zakonske zveze urejena varstvo in vzgoja njunih skupnih otrok ter kako bodo potekali njihovo preživljanje in stiki s starše, s katerim otrok ne bo živel. Staršema pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD ali mediator. Sodišče mora pri odločanju kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ugotoviti kateri od staršev ima boljše razmere za otrokov nadaljnji razvoj. Sodišče mora v vsakem primeru posebej ugotoviti otrokove koristi. Tudi glede preživljanja otrok imata starša možnost, da se sama sporazumeta o višini in načinu plačevanja preživnine za njune skupne otroke. Sodišče mora po uradni dolžnosti preveriti sporazum staršev glede preživljanja in se prepričati, da je v otrokovo korist. Če sporazum ni ustrezen, sodišče starša na to opozori in jima omogoči, da sporazum ustrezno popravita. Če se starša o preživljanju otrok ne moreta sporazumeti ali sporazum ni v korist otroka, o tem odloči sodišče. Sodišče pri določanju višini preživnine upošteva otrokove potrebe, finančne zmožnosti staršev ter pridobitne sposobnost staršev.

Razdelitev skupnega premoženja

Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom. V nasprotju s tem je posebno premoženje zakonca, premoženje pridobljeno izven zakonske zveze in premoženje, ki ni bilo pridobljeno s skupnim delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina). V praksi prihaja do številnih primerov mešanja skupnega in posebnega premoženja, kar povzroča spore med razvezanima zakoncema.

Zakon o nepravdnem postopku opredeljuje poseben postopek za delitev stvari in skupnega premoženja in določa, da v tem postopku sodišče odloči o delitvi, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi in če med udeleženci ni spora o predmetu delitve ter o velikosti njihovih deležev. V kolikor glede tega obstoji spor jih sodišče napoti na pravdo. V nepravdnem postopku se torej obravnavajo vprašanja same delitve skupnega premoženja, v pravdnem postopku pa vprašanja obsega skupnega premoženja in deležev, v kolikor so le ta sporna.

Razvezani zakonci običajno sprožijo pravdni postopek z vložitvijo tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Tožbeni zahtevek pa nemalokrat oblikujejo tako, da poleg  ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, zahtevajo že delitev skupnega premoženja npr. da zahteva izplačilo denarne protivrednosti deleža na skupnem premoženju, da se določi solastninski delež, da se izstavi zemljiškoknjižna listina za vpis solastninske pravice na določeni nepremičnini. Taki zahtevki niso v skladu z zakonsko ureditvijo, vendar jih sodišča izjemoma dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine.

Kot posebno okoliščino za dopustitev zahtevka za izplačilo denarne protivrednosti deleža je Vrhovno sodišče RS videlo v dejstvu, da del skupnega premoženja zakoncev ni več v lasti pravdnih strank, ko je bila nepremičnina, ki je predstavljala skupno premoženje, brez soglasja drugega zakonca prodana tretji osebi ali je bila prodana v izvršilnem postopku zaradi dolgov enega zakonca. Takšen zahtevek je sodišče dopustilo tudi, ko je toženec soglašal s takšno delitvijo, ali kadar je zaradi večjega števila solastnikov otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev na nepremičnini v skupni lasti, ali da so stvari po svojem značaju in namenu namenjene le enemu zakoncu. Pomenljiva je tudi sodba in sklep II Ips 217/2011 in Ips 17/2009, ko se je tožnica sicer strinjala z delitvijo dela skupnega premoženja (nepremičnin), hkrati pa nasprotovala delitvi drugega dela skupnega premoženja (terjatve). Sodišče se je izreklo: »Če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, potem si moramo prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.« Da ni mogoča delitev skupnega premoženja in določitev solastninskih deležev že v pravdi brez soglasja obeh pravdnih stranka pa se je VS izreklo v sklepu II Ips 211/2014, ko je zapisalo: »Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.«

Predporočna oz. ženitna pogodba

Družinski zakonik, ki je začel veljati 15. aprila 2019 je v členih 85. do 94. uvedel Pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerji, v praksi poimenovana tudi kot predporočna oz. ženitna pogodba. S predporočno oz. ženitno pogodbo se bodoča zakonca oz. zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega, tako za čas trajanja zakonske zveze, kakor tudi za primer razveze. Če zakonca skleneta pogodbo pred sklenitvijo zakonske zveze, začne premoženjski režim iz pogodbe učinkovati s sklenitvijo zakonske zveze, če pa sta pogodbo sklenila po sklenitvi zakonske zveze, pa z dnem sklenitve pogodbe. V skladu z navedenim ima pogodba vedno učinek za naprej (ex nunc) in nikoli ni mogoče z njo premoženjskopravnih razmerij med zakoncema urejati za nazaj (ex tunc). Z ženitno pogodbo je mogoče urejati le premoženjska razmerja med zakoncema, ni pa mogoče urejati vprašanj glede vzgoje in varstva, stikov in preživnine mladoletnih skupnih otrok, do katerih pride v primeru razveze zakonske zveze. Pogodba mora biti sklenjena pred notarjem v obliki notarskega zapisa. Ženitna pogodba mora biti vpisana v register ženitnih pogodb. Ženitne pogodbe so torej veljavne le pod pogojem, da so sklenjene v obliki notarskega zapisa in proti tretjim učinkujejo le pod pogojem, da so vpisane v poseben register. Za veljavnost pogodbe morata zakonca oz. bodoča zakonca drug drugemu v celoti in po resnici razkriti svoj premoženjski položaj, v nasprotnem primeru se pogodba lahko izpodbija. S pogodbo se zakonca lahko dogovorita o obstoju in obsegu skupnega premoženja, deležih na skupnem premoženju, odgovornosti za dolgove, o načinu delitve skupnega premoženja in o drugih vprašanjih premoženjskopravne narave. Bodoča zakonca se lahko v ženitni pogodbi dogovorita, da med njima v času zakonske zveze sploh ne bo nastalo skupno premoženje, da bosta torej še naprej vodila ločeno premoženje, ki bo spadalo v posebno premoženje. Lahko določita delež na bodočem skupnem premoženju. Lahko s ženitno pogodbo določita, da bosta za dolgove, ki so nastali v času trajanja zakonske zveze, odgovarjala oba ali zgolj eden od njih ali pa določita delež na dolgovih. Z ženitno pogodbo se lahko dogovorita o medsebojnem preživljanju tako v času trajanja zakonske zveze kot v primeru razveze, s tem, da mora biti v tem primeru ženitna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Lahko se dogovorita, da potomci enega od zakoncev po njegovi smrti dobijo večji delež v primerjavi s preživelim zakoncem. Z ženitno pogodbo se lahko tudi dogovorita, da eden od zakoncev ne bo upravičen do deleža na premoženju, ki ga je drugi zakoncev pridobil kot samostojni podjetnik, kot družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo ter do deleža na dohodku od te dejavnosti.

Smiselno se predporočna oz. ženitna pogodba uporablja tudi za ureditev premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema.

CIVILNO PRAVO
GOSPODARSKO PRAVO
KAZENSKO PRAVO
UPRAVNO PRAVO
DELOVNO IN SOCIALNO PRAVO
USTAVNO PRAVO