Delitev skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku

Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom. V nasprotju s tem je posebno premoženje zakonca, premoženje pridobljeno izven zakonske zveze in premoženje, ki ni bilo pridobljeno s skupnim delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina). V praksi prihaja do številnih primerov mešanja skupnega in posebnega premoženja, kar povzroča spore med razvezanima zakoncema.

Zakon o nepravdnem postopku opredeljuje poseben postopek za delitev stvari in skupnega premoženja in določa, da v tem postopku sodišče odloči o delitvi, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi in če med udeleženci ni spora o predmetu delitve ter o velikosti njihovih deležev. V kolikor glede tega obstoji spor jih sodišče napoti na pravdo. V nepravdnem postopku se torej obravnavajo vprašanja same delitve skupnega premoženja, v pravdnem postopku pa vprašanja obsega skupnega premoženja in deležev, v kolikor so le ta sporna.

Razvezani zakonci običajno sprožijo pravdni postopek z vložitvijo tožbe na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Tožbeni zahtevek pa nemalokrat oblikujejo tako, da poleg  ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, zahtevajo že delitev skupnega premoženja npr. da zahteva izplačilo denarne protivrednosti deleža na skupnem premoženju, da se določi solastninski delež, da se izstavi zemljiškoknjižna listina za vpis solastninske pravice na določeni nepremičnini. Taki zahtevki niso v skladu z zakonsko ureditvijo, vendar jih sodišča izjemoma dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine.

Kot posebno okoliščino za dopustitev zahtevka za izplačilo denarne protivrednosti deleža je Vrhovno sodišče RS videlo v dejstvu, da del skupnega premoženja zakoncev ni več v lasti pravdnih strank, ko je bila nepremičnina, ki je predstavljala skupno premoženje, brez soglasja drugega zakonca prodana tretji osebi ali je bila prodana v izvršilnem postopku zaradi dolgov enega zakonca. Takšen zahtevek je sodišče dopustilo tudi, ko je toženec soglašal s takšno delitvijo, ali kadar je zaradi večjega števila solastnikov otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev na nepremičnini v skupni lasti, ali da so stvari po svojem značaju in namenu namenjene le enemu zakoncu. Pomenljiva je tudi sodba in sklep II Ips 217/2011 in Ips 17/2009, ko se je tožnica sicer strinjala z delitvijo dela skupnega premoženja (nepremičnin), hkrati pa nasprotovala delitvi drugega dela skupnega premoženja (terjatve). Sodišče se je izreklo: »Če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, potem si moramo prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.« Da ni mogoča delitev skupnega premoženja in določitev solastninskih deležev že v pravdi brez soglasja obeh pravdnih stranka pa se je VS izreklo v sklepu II Ips 211/2014, ko je zapisalo: »Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.«