Pravica do spoštovanja doma kot izraz načela socialne države

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019 sprejelo izredno pomembno stališče v prid socialne države. Le-ta bo vplivala na vse izvršilne postopke, tudi tiste, ki so že v teku.

Pravico do spoštovanja doma zagotavlja 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, posredno pa tudi 36. člen Ustave RS o nedotakljivosti stanovanja. Človekova pravica do doma varuje vrednote, kot so varnost, zasebnost ter družbena in čustvena navezanost posameznika na določen prostor. Predmet varstva pravice do spoštovanja doma so družbene in čustvene vezi posameznika do prostora, ki ga šteje za svoj dom.

Pravica do spoštovanja doma je bila kot samostojna materialna (vsebinska) pravica, ki izhaja iz 36. člena Ustave RS, izrecno priznana leta 2017 z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-64/14. Tedaj je Upravno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki ureja inšpekcijski ukrep rušitve t. i. črne gradnje (nelegalno zgrajene hiše). Ustavno sodišče je štelo, da do posega v pravico do spoštovanja doma pride šele ob izvršitvi rušitve (torej ob dejanskem porušenju) in ne že tedaj, ko inšpektor rušitev odredi. Zato je presojo ustavnosti po uradni dolžnosti razširilo še na 156.a člen ZGO-1, ki v primeru rušitve doma ureja odlog izvršbe. Ugotovilo je, da nobena izmed presojanih določb v celoti ne ustreza ustavnim zahtevam pravice do spoštovanja doma.

Ustavno sodišče RS je ponovno presojalo pravico do spoštovanja doma v odločbi opr. št. Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019[1]. Pri presoji je »tehtalo« pravico do spoštovanja doma in ukrep Občine zaradi neplačila najemnin, tj. izselitev pritožnice iz neprofitnega stanovanja, kot varstvo interesov Občine oziroma širših javnih interesov. Ustavno sodišče RS ob tem ne ocenjuje le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma nujen v demokratični družbi. Pri odločitvi je Ustavno sodišče RS dalo veliko težo individualnim dejanskim okoliščinam, ki so bile izkazane v konkretnem primeru (bolezen pritožnice, šibek socialni položaj pritožnice, dejstvo da je pritožnica živela v neprofitnem stanovanju že več kot 10 let in nenazadnje pozivi pritožnice Občini, da ji priskrbi manjše stanovanje z nižjimi stroški).

»Pravica do spoštovanja doma posamezniku, ki se sooča z izgubo doma, v določenih primerih zagotavlja posebna procesna upravičenja. Najpomembnejša je zahteva po sodni presoji sorazmernosti posega. Posebej skrbno mora biti tehtanje tedaj, ko pravici do spoštovanja doma stoji nasproti izključno javni interes (država ali občina): sodišče mora poseg v pravico presojati tudi v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe. Ko torej inšpektor (država) ruši dom ali občina posamezniku odpove pogodbo za neprofitno (socialno) stanovanje, z vidika Ustave ne zadošča ugotovitev, da je bil dom zgrajen nelegalno ali da najemnik ni plačeval najemnine; sodišče je dolžno preveriti tudi vse druge okoliščine, ki v konkretnem primeru lahko izjemoma pomenijo, da je poseg kljub svoji zakonitosti (tako rušitev kot odpoved najemne pogodbe imata svoj temelj v zakonu) nesorazmeren in zato nedopusten.«[2]

Ustavno sodišče v omenjeni odločbi odgovarja tudi na vprašanje, ali nastanitev posameznika na določenem prostoru že pomeni dom v smislu 8. člena EKČP? Skladno s sodno prakso ESČP je Ustavno sodišče v obeh relevantnih odločbah zavzelo stališče, da se lahko na pravico do spoštovanja doma sklicuje tudi oseba, ki ni lastnik stanovanja, če le izkaže obstoj zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom.

Ne glede na navedeno pa je potrebno poudariti, da niti 8. člen EKČP niti prvi odstavek 36. člena Ustave RS posameznikom ne dajeta pravice do zagotovitve doma. Pravica do spoštovanja doma posamezniku zagotavlja postopek, v katerem bo lahko odločitev o odstranitvi objekta izpodbijal zaradi nesorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma.

[1] Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019, URL: http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US31802?q=ana+komljenovi%C4%87.

[2] Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019.

Pripravila: Klara Tršan, mag. prava